Ta vikend sem bila že petič na vikendu v tišini v Škofji Loki.
In zakaj grem novembra spet?
Ker me tišina vedno znova uči.
Uči, kako se še bolj prizemljiti – hodila sem bosa.
Uči, kako se še bolj povezati – meditirala sem.
Uči, kako je preprosto delati nič – počivala sem.
Uči, kako spustiti kontrolo.
Mi je vedno uspelo? Itak da ne. 🙂
Tokrat sem veliko premišljevala o svojih občutkih – ločila sem jih na “fajn” in “nefajn”. Bili so vzponi in padci. Spoznanja. Odločitve, da bom še bolj počasi delala vse. Da bom z več zaupanja kreirala in manifestirala.
Dotaknila sem se celo svojih strahov.
Zakaj me je tako strah višine?
In ugotovila, da sem si končno dovolila čutiti vse bolj globoko. Vsakič je močnejše. Vsakič grem globlje. In potem … življenje poskrbi, da ni nikoli dolgočasno. 🙈
Napad, ki ga nisem pričakovala…
Eno popoldne so polje ob poti polili z gnojnico. Nič posebnega, si misliš … dokler se ne pojavi cela vojska napadalcev – muhe.
In ne govorim o treh muhah, ki te malo nadlegujejo. Govorim o rojih, ki so se dobesedno zaganjali v mene. Z dežnikom sem jih odrivala stran, kot da sem v kakšni akcijski komediji. Če bi kdo snemal film, bi verjetno naslov bil “Ko Golob napade Muho”. 😅
V trenutku, ko sem stala sredi polja, obkrožena z muhami in oborožena samo z dežnikom, sem si mislila: “No, tudi to je del tišine.”
In veš kaj?
Tudi to je življenje. Vedno je nekaj, kar nas zmoti, kar nas “napade”, kar ni prijetno. Vedno so muhasti trenutki.
Ampak … vedno je tudi izhod. Včasih je to dežnik, včasih smeh, včasih pa samo to, da se umakneš in sprejmeš, da ne moreš vsega nadzorovati.
Lekcija, ki mi jo je dala tišina (in muhe)…
Domov sem prišla pomirjena. Sproščena. Z veliko zaupanja. In z občutkom, da je to, kar počnem, kar me veseli, moje delo, moje poslanstvo.
Ker je tudi tam, v tišini, vse isto kot pri damah, s katerimi delam:
- spuščanje kontrole,
- vzponi in padci,
- “fajn” in “nefajn” občutki,
- trenutki, ko bi najraje pobegnila, pa ostanem … in grem globlje,
- trenutki, ko se ti zdi, da te non stop nekdo oz nekaj “napada”
Vsakič, ko si dovolim iti vase, pridem nazaj močnejša.
Vsakič si bolj upam čutiti.
Vsakič bolje razumem, da mi ni treba imeti vsega pod kontrolo.
In mogoče je prav to največja lekcija vikenda v tišini – da tudi ko pride vojska muh, ne izgubim sebe.
Če bi morala vikend strniti v eno misel, bi rekla:
,,Tišina te ne nauči, kako utišati svet. Tišina te nauči, kako slišati sebe, tudi ko je svet glasen.”
Zdaj pa povej ti:
Kdaj si nazadnje dovolila spustiti kontrolo in si samo bila?
Kdaj si se nazadnje nehala sekirati kaj in koliko si pojedla?
Kdaj si si zadnjič naložila slabo vest zaradi nečesa ”kar vse še nisi naredila”?
Si želiš tudi ti enkrat z mano na tak ”oddih”? Preveri možne termine za MALA MAL`CA RETREAT. Klikni za več info TUKAJ.
KONTROLO GLEDE HRANE, RECEPTOV, GIBANJA IN MOTIVACIJE bomo spuščale v polletnem članstvu – več info TUKAJ.